Par mesecev nazaj sem bil na Debelem rtiču. Tam je res odličen zrak, zato sem se odločil, da grem zjutraj na sprehod. Ob morju sem naletel na osnovno šolo. Bili so nekje 3. ali pa 4. razred. Z okoli 60-imi otroki je bilo par učiteljev.
No, še preden sem jih videl, mi je pozornost vzbudilo vpitje učitelja. Ko sem prihajal bližje, sem lahko slišal, da vpije katera je naslednja vaja. Slišalo se je kot da imajo vojaki jutranjo telovadbo.
Če temu nisem posvečal preveč pozornosti, sem pa bil kar malce šokiran, ko sem videl na kakšen način se telovadba izvaja. Izvajanje je bilo resnično bolj primerno za vojsko kot pa za otroke v šoli v naravi.
Učitelji so se zelo trudili, da bo vse teklo sistematično. Nihče od otrok ni smel zamujati v vrsti in zelo natančno so nadzorovali vsak njihov gib. Ker sem telovadbo opazoval dlje časa, sem tudi videl, da izvajajo samo vaje za moč, hitrost in vzdržljivost.
Ko naletim na kaj takšnega ali temu podobnega, se mi vedno poraja tisoč vprašanj. Pa naj se dotaknem le nekaterih, zame ključnih:
Zakaj učitelji ne vodije vadbe skozi igro? Oziroma vsaj veliko večino vadbe. Sam tudi zagovarjam neko sistematičnost oziroma okvir, vendar pa mislim, da je ta pri otrocih lahko oziroma mora biti minimalen, saj drugače otroci izgubijo zanimanje in jim vadba postane dolgočasna. Tudi ni prisotne igrivosti in spontanosti, kar omogoča otrokom neko sproščenost in pa tudi ustvarjalnost v gibanju.
Če predpostavim, da se danes otroci vsakodnevno vedno manj gibajo in večino časa presedijo, ali je takšna vrsta vadbe (moč, hitrost, vzdržljivost) res ustrezna, ali jim škodi na daljši rok – v smislu, da postajajo še bolj zakrčeni – ?
Kako naj pričakujemo, da bodo imeli otroci neko pozitivno izkušnjo z gibanjem in to negovali tudi ko bodo odrasli, če pa so že v četrtem razredu, kot da bi bili v vojski?
Mislim, da bi bilo bolje, če bi imeli otroci veliko več svobode pri gibanju, kot pa so poskoki na enem mestu na zvok piščalke. Pa da se igrajo čimveč različnih iger, kjer morajo misliti tudi s svojo glavo in iskati različne rešitve glede na situacijo. In sodelovati z ostalimi ”igralci”. Igre tudi iz vidika prevzemanja določenih vlog med vrstniki. In tudi učenje zmag ter porazov. Poleg vsega tega pa pride vadba telesa čisto neopazno zraven. Bolj učenje nekih novih gibov in odzivanja v novih situacijah. Kar je veliko bolj pomembno, kot pa krepitev mišic, saj se to pri otrocih dogaja mimogrede, ko počnejo vsakodnevne stvari (če so telesno aktivni).
Zavedam se, da je zgoraj opisan primer samo eden in definitivno ne trdim, da se to povsod dogaja. Zagotovo so učitelji, ki pristopajo na ustreznejši način.
Za konec pa bi se samo še dotaknil tega, koliko prostega časa imajo dejansko danes otroci. Vidimo lahko, da se danes otroci ukvarjajo poleg šole še s tisoč in enim športom, pa učenjem inštrumenta, tujega jezika in še polno drugimi dejavnostmi. In to nemalokrat zaradi želja staršev.
Če povzamem svoje osnovnošolske čase – kje so tisti časi, ko sem po prihodu iz šole samo vrgel torbo v kot in se šel s prijatelji igrat v bližnji gozdiček, kjer smo plezali po drevesih, se igrale različne izmišljene igre, gradili hiše, izdelovali nakit in še bi lahko našteval. Vse to pa ni bilo na nikakršni ”profesionalni” ravni. Bilo je preprosto in zabavno. In preko vsega tega smo dobili pravo mero gibanja in razvijali svoje sposobnosti lepo počasi in postopoma, preprosto naravno. Pa še starši nas niso nikamor rabili vozit in so imel cel dan dovolj časa za ukvarjanje s svojimi stvarmi.
To bi bilo za danes vse. Kaj pa si ti misliš?
Se bereva!
Ni komentarjev:
Objavite komentar