Se spomniš, ko si se kobacal/a v nekem nizkem prostoru pa si se potem ob dviganju nerodno udaril/a v glavo? Ali pa, ko hodiš brez copatov po stanovanju in brcneš v rob vrat ravno z mezinčkom? In po možnosti začneš preklinjati na ves glas? In da presneto boli?
Si kdaj občutil/a ob tem jezo? Ali si že kdaj pomislil/a, da takšen udarec vzameš čisto preveč osebno? Mogoče v smislu: Kako se je pa to zdaj meni zgodilo; saj meni se pa kaj takega res ne more zgoditi!
Ali je bolečina, ki kar vztraja in vztraja samo posledica udarca ali pa tudi odraža psihično stanje, ko se kar ne moreš in ne moreš ločiti od dogodka in ga spustiti, da gre svojo pot?
Mislim, da so tukaj odličen primer mali otročki, ko na primer padejo po tleh, nato pa samo vstanejo in se igrajo naprej. Kakor da se sploh ni nič zgodilo! Seveda se kasneje naučijo te padce tudi izkoriščati za pozornost ampak to je že druga zgodba. Res pa je tudi, da imajo bolj mehka in sproščena telesa kot (bi si upal trditi) velika večina ljudi.
Sam sebe sem že velikokrat zalotil, da sem postal čisto razdražen, ko sem se nerodno udaril v glavo. Na drugi strani pa, ko sem si res močno priščipnil prste pri cepljenju drv, je bolečina minila po eni minuti, saj sem odreagiral izjemno hladno in dogodek v trenutku izpustil iz svoje glave in delal naprej.
No pri takšnih momentih je tudi pomembno dihanje. Največkrat pri takšnih stresnih dogodkih čisto nezavedno prenehaš dihati – zadržiš dih – in telo je v krču. Tudi to prispeva k bolečini. Če pa ti potem, ko se na primer udariš, uspe pozornost usmeriti na dihanje, se stres in napetost hitro razpršita v nič. Več o dihanju in stresnih situacijah pa v naslednjih pripevkih.
Za konec te povabim, da se ob naslednjem nerodnem udarcu spomniš na tale zapis in se malce opazuješ, kaj se dogaja s tabo. Dihaš? Ne dihaš? Si jezen/jezna? Ali so prisotne kakšne druge misli/čustva?
Se bereva!
Ni komentarjev:
Objavite komentar