Branje ena najkoristnejših navad?

 Moram reči, da sam izjemno rad berem. Spomnim se, da sem rad bral še preden sem hodil v šolo, saj sem se naučil že pri 5-ih letih. Sam se tega točno ne spomnim, sta mi pa to povedala starša. Tako da berem praktično že celo svoje življenje.

Danes grem najraje v knjižnico in tam najdem najnovejše knjige, ki jih imajo, in vedno najdem kaj zanimivega. Če pa je knjiga res dobra in vem, da jo bom bral večkrat, si jo kupim.

Včasih pa je tudi branja preveč. Zgodilo se mi je že, da se hkrati bral 5 knjig in po nekem času je bilo preveč informacij in bil sem prisiljen v prekinitev branja za nekaj časa Ali pa, če kdaj berem kakšen fantazijski roman, me vedno preveč posrka in knjige ne morem odložiti, dokler je ne preberem. Na koncu pa sem kar utrujen od tega intenzivnega branja in moram spet narediti premor.

Torej zakaj mi je branje res super?

Z branjem knjig si definitivno širiš obzorje in če bereš različne zvrsti, zagotovo vidiš več različnih vidikov na neko stvar. Izveš lahko tudi ogromno novih stvari. Recimo, če te zanima neka stvar in v šoli ne dobiš zanimivih informacij, vedno obstaja nekje še neka knjiga, ki stvar predstavi čisto drugače, na bolj zanimiv način. Ali pa predstavi čisto drugačen pogled na isto temo.

Če grem naprej, lahko namesto zapravljanja časa na socialnih omrežjih (no, vem da ni vedno zapravljanje časa), vzameš v roke knjigo in se brez kakršnih koli motenj posvetiš vsebini v njej in samo uživaš. To lahko počneš na primer na troli, avtobusu, vlaku, letalu, v šoli med odmorom

Iz knjig se lahko tudi marsičesa naučiš. Na primer ustvarjanje iz lesa. Čeprav danes samo vtipkaš na youtube česa se želiš naučiti, se velikokrat zatakne prav tam, ko si samo pogledaš video, potem pa se ne premakneš to anredit. Raje ostaneš v udobju fotelja in pogledaš še kakšen video Če pa imaš knjigo, mislim da obstaja večja možnost, da se dejavnost dejansko začne in knjigo imaš poleg sebe za pomoč. In kot že omenjeno, prisotnih ni nikakršnih drugih motenj, ki bi verjetno bile na računalniku (če bi imel poleg računalnik ali pa telefon).

Knjige lahko predtavljajo tudi odličen pripomoček za piljenje razumevanja tujega jezika. In tudi za širitev besednega zaklada – tako v domačem kot tujem jeziku. Zase vem, da ko sem prvič prebral angleško knjigo, ogromno besed nisem poznal. Potem pa, ko prebereš drugo, tretjo, četrto, itd pa počasi težave izginjajo, saj poznaš vedno več besed in tudi vedno bolje razumevaš iz konteksta.

Seveda pa obstajajo tudi slabosti branja.

Ena izmed njih je seveda pomankanje časa za ostale stvari, ki te zanimajo. Knjiga te včasih tako posrka, da kar pozabiš na vse okoli sebe (zavedam se, da to še zdaleč ne velja za vse).

Druga slabost je zanemarnjanje šolskih obveznosti, ker se enostavno ne moreš upreti branju Čeprav to lahko odlično povežeš med sabo in bereš kaj iz tematike, ki jo obravnavaš tudi v šoli.

Naslednja stvar, ki ni ravno super, je ta, da velikokrat bereš vse mogoče glede določene tematike, ki te zanima. In rad bi se te določene stvari lotil. Ampak enostavno ostaneš ujet v vseh teh različnih idejah, o katerih bereš. Ne pride pa do ključne stvari. In sicer te, da resnično začneš biti aktiven. Mislim, da je zato včasih bolje samo pričeti delat kar te zanima, pa če je še tako napačno in kasnjeje kaj prebereš in pogledaš kakšen video na to temo. Da ti pomaga pri izboljšanju.

Tako. Prišel sem do konca. Če rad/a ne bereš, sem prepričan, da nekje v knjižnici obstaja neka zvrst knjige, ki te prepriča. Vendar vem, da nekaterih branje enostavno pač ne pritegne.

Vseeno pa te vabim, da v kratekm obiščeš knjižnico, če že nisi redni obiskovalec, in poskusiš najti kaj zanimivega.

Če pa si že navdušenec/ka branja, pa ti želim še veliko bralnih užitkov.

Se bereva!

Dremež na dan prežene utrujenost stran

 Da napišem nekaj o dremanju, sem se odločil predvsem zato, ker izjemno rad dremam. Prijatelji vedo, da zadremam kadarkoli se ponudi priložnost

Mene pa zanima sledeče. Ali si šel/šla kdaj po kosilu zadremat na kavč, potem pa se je to zavleklo v uro ali dve spanja in ko si se prebudil/a si bil/a čisto uničen/a? In je to morda razlog, da ne prakticiraš več pokosilnega dremeža?

Če je odgovor pritrdilen imam dobro novico zate! Nobene potrebe ni, da bi z dremežem prenehal/a. Rešitev tiči v dolžini oziroma trajanju dremeža.

Še preden pa razkrijem ˝skrivnost˝ pa nekaj zanimivosti o dremanju!

Več kot 85% sesalcev je takoimenovanih večfaznih spalcev, kar pomeni, da imajo čez cel dan več kratkih spancev oz. dremežev. Ljudje pa spadamo v tistih 25% enofaznih spalcev. Kar pomeni, da poznamo dve fazi dneva. Spalno ter čuječo/budno. Ni pa jasno, če je to dejansko naraven vzorec spanja človeka (nekje sem bral, da naj bi ljudje včasih spali v dveh delih po 3 ure – trenutno ne najdem na spletu, bom pa malce pobrskal). Ker mali otroci in starejši pogosto dremajo, je pa dremanje tudi pomemben del nekaterih kultur.

Poznamo 3 tipe dremanja in sicer:

• načrtovan dremež (načtrujemo dremanje v primeru, da vemo da bomo šli bolj pozno spat ali pa kaj podobnega)

• dremež v sili (pojavi se, ko določene aktivnosti ne moremo več nadaljevati in smo prisiljeni zadremat – vožnja z avtom, ko postaneš zaspan/a ali pa pri delu s težko mašinerijo)

• dremanje kot navada (vsak dan ob istem času – na primer po kosilu)

Torej kako pristopiti k dremanju?

Najbolj pogosto se priporoča kratek dremež med 20-30 minut, ki pripomore k budnosti/pozornosti ter zmogljivosti. Pomembno tukaj je to, da izbereš prostor, ki je udoben, z malo motenj (hrup, svetloba) ter ustrezno temperaturo. Seveda je za nekatere čisto vseeno kje zadremajo. Pazi pa, da ne dremaš prepozno, saj lahko vpliva na tvoj nočni spanec in ne boš mogel/a zaspati ob običajni uri.

Ustrezen je lahko tudi približno 40 minut dolg dremež, ki izboljša zmogljivost za 34%, budnost/čuječnost pa za kar 100% (študija NASE na vojaških pilotih in astronavtih).

Dremež ima tudi psihološki bonus, saj ti lahko predstavlja luksuz, nekakšne mini počitnice oziroma izjemno hiter in enostaven oddih in sproščanje.

V knjigi Beyond Training Roba Greenfielda piše precej o dremanju. Med drugim tudi o tem, da bi vsaj teoretično samo z dremeži nadomestili spanje in tako izjemno pridobili na času in učinkovitosti. Mislim, da bi potrebuješ okoli 6 ali 7 dremežev od točno določeni uri. Zdaj točnih podatkov ne vem, lahko pa preveriš sam/a v omenjeni knjigi. Je pa verjetno to za 99% ljudi neizvedljivo zaradi dela, otrok ali česa drugega.

Če se odločiš za 1 dremež na dan, ti priporočam, da za začetek uporabiš budilko, ki te bo zbudila pravi čas. Druga možnost, če piješ kavo, pa tiči v kofeinu. Torej pred dremežem spiješ skodelico kave. In čez približno 20 minut, ko kofein začne delovat, se boš zbudil/a. Tega sam sicer nisem sprobal, ker ne pijem kave.

Kljub temu da je dremanje podprto iz strani znanosti, pa je še vedno precej stigmatizirano. In sicer iz dveh smeri. Ena je ta, da naj bi dremal len človek, brez ambicij in z nizkimi standardi, druga pa je ta, da je dremanje samo za otroke, bolne in starejše. To bi lahko potrdil tudi sam, saj me je včasih ati, ko sem samo ležal na kavču in dremal, vedno vprašal če sem bolan. Imaš mogoče tudi ti kakšno podobno izkušnjo?

Tako, za naslednje dni te povabim, da sprobaš dremanje.

In seveda ne dvomim, da ne boš užival/a

Se bereva!

Otroci in vadba

 Par mesecev nazaj sem bil na Debelem rtiču. Tam je res odličen zrak, zato sem se odločil, da grem zjutraj na sprehod. Ob morju sem naletel na osnovno šolo. Bili so nekje 3. ali pa 4. razred. Z okoli 60-imi otroki je bilo par učiteljev.

No, še preden sem jih videl, mi je pozornost vzbudilo vpitje učitelja. Ko sem prihajal bližje, sem lahko slišal, da vpije katera je naslednja vaja. Slišalo se je kot da imajo vojaki jutranjo telovadbo.

Če temu nisem posvečal preveč pozornosti, sem pa bil kar malce šokiran, ko sem videl na kakšen način se telovadba izvaja. Izvajanje je bilo resnično bolj primerno za vojsko kot pa za otroke v šoli v naravi.

Učitelji so se zelo trudili, da bo vse teklo sistematično. Nihče od otrok ni smel zamujati v vrsti in zelo natančno so nadzorovali vsak njihov gib. Ker sem telovadbo opazoval dlje časa, sem tudi videl, da izvajajo samo vaje za moč, hitrost in vzdržljivost.

Ko naletim na kaj takšnega ali temu podobnega, se mi vedno poraja tisoč vprašanj. Pa naj se dotaknem le nekaterih, zame ključnih:

Zakaj učitelji ne vodije vadbe skozi igro? Oziroma vsaj veliko večino vadbe. Sam tudi zagovarjam neko sistematičnost oziroma okvir, vendar pa mislim, da je ta pri otrocih lahko oziroma mora biti minimalen, saj drugače otroci izgubijo zanimanje in jim vadba postane dolgočasna. Tudi ni prisotne igrivosti in spontanosti, kar omogoča otrokom neko sproščenost in pa tudi ustvarjalnost v gibanju.

Če predpostavim, da se danes otroci vsakodnevno vedno manj gibajo in večino časa presedijo, ali je takšna vrsta vadbe (moč, hitrost, vzdržljivost) res ustrezna, ali jim škodi na daljši rok – v smislu, da postajajo še bolj zakrčeni – ?

Kako naj pričakujemo, da bodo imeli otroci neko pozitivno izkušnjo z gibanjem in to negovali tudi ko bodo odrasli, če pa so že v četrtem razredu, kot da bi bili v vojski?

Mislim, da bi bilo bolje, če bi imeli otroci veliko več svobode pri gibanju, kot pa so poskoki na enem mestu na zvok piščalke. Pa da se igrajo čimveč različnih iger, kjer morajo misliti tudi s svojo glavo in iskati različne rešitve glede na situacijo. In sodelovati z ostalimi ”igralci”. Igre tudi iz vidika prevzemanja določenih vlog med vrstniki. In tudi učenje zmag ter porazov. Poleg vsega tega pa pride vadba telesa čisto neopazno zraven. Bolj učenje nekih novih gibov in odzivanja v novih situacijah. Kar je veliko bolj pomembno, kot pa krepitev mišic, saj se to pri otrocih dogaja mimogrede, ko počnejo vsakodnevne stvari (če so telesno aktivni).

Zavedam se, da je zgoraj opisan primer samo eden in definitivno ne trdim, da se to povsod dogaja. Zagotovo so učitelji, ki pristopajo na ustreznejši način.

Za konec pa bi se samo še dotaknil tega, koliko prostega časa imajo dejansko danes otroci. Vidimo lahko, da se danes otroci ukvarjajo poleg šole še s tisoč in enim športom, pa učenjem inštrumenta, tujega jezika in še polno drugimi dejavnostmi. In to nemalokrat zaradi želja staršev.

Če povzamem svoje osnovnošolske čase – kje so tisti časi, ko sem po prihodu iz šole samo vrgel torbo v kot in se šel s prijatelji igrat v bližnji gozdiček, kjer smo plezali po drevesih, se igrale različne izmišljene igre, gradili hiše, izdelovali nakit in še bi lahko našteval. Vse to pa ni bilo na nikakršni ”profesionalni” ravni. Bilo je preprosto in zabavno. In preko vsega tega smo dobili pravo mero gibanja in razvijali svoje sposobnosti lepo počasi in postopoma, preprosto naravno. Pa še starši nas niso nikamor rabili vozit in so imel cel dan dovolj časa za ukvarjanje s svojimi stvarmi.

To bi bilo za danes vse. Kaj pa si ti misliš?

Se bereva!