Kot sem napovedal v prejšnji objavi, bom danes napisal nekaj o tem kako je bilo zadnjih 9 mesecev, ko sem živel na kmetiji Veles in bil tam prostovoljec. Bolj natančno bo danes prvi zapis o tej temi in ne tudi zadnji.
No za začetek naj napišem kako sploh je prišlo do tega, da sem pristal na kmetiji Veles za toliko časa.
Leto in pol nazaj – bil je maj ali junij – sem sedel za računalnikom in tako kot že miljonkrat brezciljno pregledoval ene in iste novice na fejsbuk zidu. S to razliko, da mi je takrat padla v oči objava, ki še nikoli ni bila na mojem zidu. In sicer šlo se je za poziv za mlade, da se lahko prijavijo na mladinsko izmenjavo! In to kar v Sloveniji – na kmetiji Veles. In pa omenjeno je bilo, da bodo mladi iz štirih različnih držav. Takoj sem bil zainteresiran in se kar kliknil povezavo za več informacij. Pisalo je, da je izmenjava projekt preko evropske unije in da so vsi stroški kriti. In pa tema je bila Da, za trajnost! Kar me je definitivno privlačilo. Kar hitro sem se odločil, da se prijavim. No, ko sem izpolnjeval prijavnico sem moral odgovoriti na kar nekaj vprašanj, ampak bilo mi je všeč. Ko sem prijavnico oddal sem samo še stiskal pesti, da bom izbran. In čez nekaj dni sem dobil e-pošto da sem izbran! Juhu! Samo še čakal sem na konec julija, ko se bom odpravil proti kmetiji.
Prišel je čas in šel sem v Ljubljano, kjer me je pobrala gospa Dragica, naša bodoča kuharica na izmenjavi – lahko že kar takoj povem, da je bila hrana res odlična. Na kmetijo sem prišel dan pred izmenjavo in imel dovolj časa, da sem se seznanil s prostorom in spoznal družino na kmetiji – Petro, Janeza in njuna dva sinova Svita in Brinjana. Ko sem se malce razgledal sem šel kar takoj pomagat Janezu postavit šotore za vse druge udeležence in pa seveda tudi svoj šotor. Z Janezom sva se kar dobro ujela in čas je hitro minil. Meni pa je bilo takoj prijetnejše in bolj domače.
Proti koncu dneva so počasi začeli prihajati tudi ostali udeleženci. Ne pa vsi. Večina jih je potem prišla naslednji dan. Poleg Slovencev so prišli še Italijani, Srbi in pa Španci. Prvi dan je bil bolj uvodni. Imeli smo seznanjanje s prostorom – kje je določena stvar, infrastruktura in tako dalje. Pa postavili smo neka pravila, katera naj bi vsi upoštevali za bolj udobno skupno bivanje. Razdelili smo se tudi v mešane skupine, s katerimi smo potem vsak dan imeli drugačno zadolžitev – skrb za okolico, urejanje kompostnega WC-ja, pomivanje skupne posode, skrb za zabavo čez dan in še kaj, česar pa se trenutno ne spomnim.
Izmenjava je trajala mislim da 10 dni in za začetek smo se vsi skupaj spoznali. To se je dogajalo preko različnih zabavnih iger in pa tudi pogovora. Imeli smo tudi okvirni urnik dejavnosti, kar naj bi počeli v naslednjih dneh. Veliko smo se ukvarjali s tematiko trajnosti. Ker je kmetija na nek način permakulturni poligon, smo imeli odlično priložnost videti, kako v živo izgleda nek element trajnosti v resničnem okolju in tudi, če dejansko deluje. Lep primer tega je kompostni wc, pa tudi ogrevanje vode za tuširanje z vročim kompostom. In pa še druge stvari katere bom bolj natančno opisal kdaj drugič. No naj omenim, da sem tukaj tudi prvič prišel v stik z naravno gradnjo. In sicer bolj natančno z ilovnatimi ometi, katerih mojster je Janez s kmetije in lahko smo v živo videli kako vse to izgleda.
Kakšen dan smo imeli tudi skupno delo na kmetiji in sicer bolj fizične narave. Na primer pobiranje krompirja, izdelava visoke grede, pobiranje čebule in še veliko različnih opravil, katera spadajo na kmetijo. To je bila super priložnost za še boljše spoznavanje z ostalimi udeleženci. Čas je bil tudi za bolj globoke pogovore o nas samih. Kako se počutimo, kakšne izzive imamo. To je sicer potekalo v manjših skupinah. Ena nova posebnost, na kar sem prvič naletel pa je bil tako imenovani odprti prostor. To je izgledalo tako, da je vsak izmed nas na listek napisal neko znanje, ki ga je pripravljen deliti med ostale udeležence. Nato pa je vsak označil na te listke, kaj ga najbolj zanima in tisti listki oz. dejavnosti, ki so dobile največ zanimanja so bile izbrane, da se dejansko izvedejo. Bilo je recimo na voljo 1 ura in pol in v tem času so se izvajale 4 dejavnosti, katere pa si lahko obiskoval kakor si želel. Ni bilo treba ostati strogo samo na eni. Če ti po nekem času ni bilo tako zanimivo, si se lahko pridružil kateri drugi skupini. To je bil res odličen način, da se lahko naučiš še kaj od ostalih udeležencev, saj je svet velik in vsak ve kaj novega kar še nisi slišal, videl ali pa si sploh predstavljal. In pa tudi voditelji izmenjave so se tako malce potisnili v ozadje in smo bili za tiste trenutke sami.
Še ena super stvar te izmenjave so bili večeri. Predvsem večerje, ki so bile 4 dni – kot držav – tematske. Vsi udeleženci iz iste države so pripravili nacionalne jedi in pa povedali kaj res značilnega za svojo državo, nas naučili narodnega plesa in še kaj podobnega. Meni je bil najbolj všeč srbski večer. Seveda iz vidika hrane. Prinesli so resnično odličen kajmak in ajvar… Kar nisem in nisem mogel nehati jesti in na koncu mi je skoraj počil trebuh 😀 Po večerji pa je bila priložnost za taborni ogenj in pa petje različnih pesmi ob kitari in pa seveda na splošno bolj sproščeno druženje. Seveda drog in alkohola ni bilo dovoljeno uživati in bilo je prav super tudi brez opojnih substanc.
En dan je bil namenjen še čistemu počitku. Organizirali smo se in se odpravili v dolino k potoku, kjer smo imeli piknik. Kopali smo se, jedli in počeli različne stvari.
Kot sem omenil, je bilo za hrano resnično odlično poskrbljeno. Imeli smo 3 bogate obroke na dan in pa še dve malici vmes, tako da sem včasih pomislil, da morda kar preveč jem 😛
Kaj kmalu je prišla izmenjava h koncu in kar neprijetno je bilo razmišljati o tem, da se bo kar končalo. Bilo je res prijetno, ko smo se zbrali mladi, podobno misleči in s podobnimi interesi na kupu. Čeprav, ko zdaj pogledam nazaj, vidim, da je bilo ravno prav dolgo.
Ko sem prišel domov, sem potreboval kar nekaj časa, da sem prišel k sebi in v realen svet. Ko si tam nekje na kmetiji sredi narave, kjer je za vse poskrbljeno, kar pozabiš na ostali svet.
No s Petro in Janezom sem ostal v stikih in Petra mi je že na izmenjavi omenila, da bi lahko naslednje leto prišel k njim na kmetijo za dlje časa. V bistvu kar za celo sezono, da bi se seznanil s celotnim ciklom pridelave hrane in še drugimi stvarmi. Zamisel mi je bila precej všeč, sem pa se takrat nekako odločil, da naslednje leto še ni čas in da bom prišel leto za tem. No in tako ni bilo kaj več pogovora o tem. Dokler ni prišel december..
Tako, dovolj sem napisal za danes. Nadaljevanje pa sledi enkrat v prihodnje 🙂
Se bereva!
Ni komentarjev:
Objavite komentar