Novo leto nove zaobljube?

 Sedim pred računalnikom in razmišljam kako naj se lotim pisanja te objave. Neskončno misli mi šviga čez možgane in v naslednjem trenutku nobena. In pišem kar mi pač pade na pamet. Poslušam glasbo in nedolgo nazaj smo z družino pojedli vesilo ali pa mogoče kočerjo? (beri: nekaj vmes med večerjo in kosilom ). Naredil sem istrske fuže s tuno, olivami in kislo smetano. Bilo je kar solidno. Hvaležen sem za ves čas na kmetiji, ki sem ga posvetil kuhanju in pomoči v kuhinji, saj mi je pred tem kuha predstavljala mučno opravilo. Sedaj pa mi je prav v užitek.

Potem pa sem malce razmišljal, kaj vse me čaka v naslednjem letu. Zagotovo je nekako na prvem mestu pisanje diplomske naloge. Kar je še nedaleč nazaj zame predstavljalo nočno moro, je sedaj postalo v moji glavi izvedljivo. Imel sem kar precejšnje težave s tem, da diplomo dokončam. Lotil sem se je dvakrat. In drugič sem jo imel že na polovico napisano, pa se vseeno ni izšlo. Nato sem sklenil, da dam času čas in opustil pisanje. No čez celotno obdobje prostovoljstva sem počasi razčiščeval določene stvari in prišel je čas, da se lotim pisanja v tretje! Saj veš kako pravijo; v tretje gre rado

Druga stvar, ki bi jo izpostavil pa je ukrepanje glede rahle zasvojenosti s socialnimi mediji. Bolj natančno s fejsbukom. Dva meseca nazaj sem naletel na knjigo Digitalni minimalizem in lotil sem se je še isti dan. Med branjem sem seveda razmišljal o svoji rabi fejsbuka in tudi drugih socialnih medijev – v mojem primeru jutjuba. Ugotovil sem, da sem res veliko časa zapravil na teh dveh socialnih medijih. Neskončne ure osveževanja fejsbuk zida in gledanje vedno istih objav, v pričakovanju, da se pojavi kakšna nova, še bolj zanimiva. In kolikokrat sem povlekel telefon in žepa, samo zato, da pogledam, če je kakšno novo obvestilo na fejsbuku in velikokrat se je zgodilo tudi to, da sem želel pogledati samo koliko je ura, na koncu pa za 10 minut pristal na fejsbuku in ko sem pospravil telefon v žep, sem se spomnil, da sploh nisem pogledal na uro…

No v knjigi avtor piše predvsem o tem, kako ta omrežja delujejo, preko katerih mehanizmov dosegajo to, kar sem opisoval zgoraj in pa najbolj pomembno, kako se lotiti odprave tega problema – zame je to problem, saj mi jemlje preveč pozornosti in časa, katerega bi rad porabil za druge stvari. Marsikdo, pa verjamem, da ne vidi nobenega problema. Avtor seveda ni proti uporabi tehnologije in tudi jaz nisem. Izpostavlja pa predvsem odgovorno in učinkovito rabo le-te. Tako, da ti tehnologija služi. In ne ti njej – kar pa se danes povsod dogaja. Ko zacinglja ali pa zapiska ali se kakorkoli drugače oglasi signal, da je prišlo novo obvestilo ali pa sporočilo, se ne glede na vse odločimo, da prekinemo tisto delo in takoj pogledamo na telefon. In tako je prišlo do tega, da smo dostopni ves čas za kogarkoli. In počasi se delo sploh več ne loči od zasebnega življenja. Veliko ljudi dobiva e-pošto še ves dan po končanem delovniku in hujše pa je še to, da šefi pričakujejo, da bodo na njih tudi odgovarjali izven delovnega časa. In avtor omenja tudi to, da ljudje dejansko postanejo odvisni od preverjanja svoje e-pošte.

No začetni korak odprave problema predstavlja to, da za 30 dni prenehaš uporabljati vsa socialna omrežja, če jih nujno (služba ali kaj drugega) ne potrebuješ. Po enem mesecu pa ozavestiš kaj točno potrebuješ, za kaj točno potrebuješ, in koliko časa točno to potrebuješ. Tako, da konkretno določiš namen, da potem ne pride do zlorabe oziroma prekomerne nesmiselne rabe. Sam sem si iz telefona izbrisal večino aplikacij, med njimi tudi fejsbuk. Ohranil sem samo fejsbuk sporočila in pa jutjub, za potrebe glasbe. Uporabe fejsbuka ne bom čisto prekinil, saj mi zaenkrat predstavlja edino platformo kjer lahko objavim svoje zapise bloga. To pa bom objavljal izključno na računalniku. No pa fejsbuk je še vedno dobro orodje za spremljanje dogodkov in različnih uporabnih skupin. In pa enkrat na dan bom pogledal svojo e-pošto (prej sem skupaj z odpiranjem in preverjanje fejsbuka vedno odprl tudi e-pošto – prav nisem se mogel upreti )

Sklenil sem tudi, da bom prijatelje raje večkrat poklical ali pa jih obiskal, kot pa da jim vedno pišem na fejsbuk sporočilih. Seveda ne pričakujem, da bi sedaj pa vse to kar čez noč uresničil. Sem se pa lotil z majhnimi koraki in verjamem, da z lahko z majhnimi koraki dosežem točno tisto kar si želim – učinkovito uporabo socialnih omrežij, brez nesmiselne izgube časa, katerega lahko porabim za kaj bolj meni ljubega.

Ti dve stvari sta v sledečem letu nekako prioriteti in res si želim, da ju uspem uresničiti. Če imaš za prihajajoče leto tudi ti kakšno željo, cilj ali pa izziv s katerim se boš spopadel/la, ti želim veliko uspeha. Želim pa ti tudi veliko dobrih izkušenj in čim manj stresa ter skrbi

Se bereva naslednje leto!

Kako sem postal prostovoljec

 Kot sem napovedal v prejšnji objavi, bom danes napisal nekaj o tem kako je bilo zadnjih 9 mesecev, ko sem živel na kmetiji Veles in bil tam prostovoljec. Bolj natančno bo danes prvi zapis o tej temi in ne tudi zadnji.

No za začetek naj napišem kako sploh je prišlo do tega, da sem pristal na kmetiji Veles za toliko časa.

Leto in pol nazaj – bil je maj ali junij – sem sedel za računalnikom in tako kot že miljonkrat brezciljno pregledoval ene in iste novice na fejsbuk zidu. S to razliko, da mi je takrat padla v oči objava, ki še nikoli ni bila na mojem zidu. In sicer šlo se je za poziv za mlade, da se lahko prijavijo na mladinsko izmenjavo! In to kar v Sloveniji – na kmetiji Veles. In pa omenjeno je bilo, da bodo mladi iz štirih različnih držav. Takoj sem bil zainteresiran in se kar kliknil povezavo za več informacij. Pisalo je, da je izmenjava projekt preko evropske unije in da so vsi stroški kriti. In pa tema je bila Da, za trajnost! Kar me je definitivno privlačilo. Kar hitro sem se odločil, da se prijavim. No, ko sem izpolnjeval prijavnico sem moral odgovoriti na kar nekaj vprašanj, ampak bilo mi je všeč. Ko sem prijavnico oddal sem samo še stiskal pesti, da bom izbran. In čez nekaj dni sem dobil e-pošto da sem izbran! Juhu! Samo še čakal sem na konec julija, ko se bom odpravil proti kmetiji.

Prišel je čas in šel sem v Ljubljano, kjer me je pobrala gospa Dragica, naša bodoča kuharica na izmenjavi – lahko že kar takoj povem, da je bila hrana res odlična. Na kmetijo sem prišel dan pred izmenjavo in imel dovolj časa, da sem se seznanil s prostorom in spoznal družino na kmetiji – Petro, Janeza in njuna dva sinova Svita in Brinjana. Ko sem se malce razgledal sem šel kar takoj pomagat Janezu postavit šotore za vse druge udeležence in pa seveda tudi svoj šotor. Z Janezom sva se kar dobro ujela in čas je hitro minil. Meni pa je bilo takoj prijetnejše in bolj domače.

Proti koncu dneva so počasi začeli prihajati tudi ostali udeleženci. Ne pa vsi. Večina jih je potem prišla naslednji dan. Poleg Slovencev so prišli še Italijani, Srbi in pa Španci. Prvi dan je bil bolj uvodni. Imeli smo seznanjanje s prostorom – kje je določena stvar, infrastruktura in tako dalje. Pa postavili smo neka pravila, katera naj bi vsi upoštevali za bolj udobno skupno bivanje. Razdelili smo se tudi v mešane skupine, s katerimi smo potem vsak dan imeli drugačno zadolžitev – skrb za okolico, urejanje kompostnega WC-ja, pomivanje skupne posode, skrb za zabavo čez dan in še kaj, česar pa se trenutno ne spomnim.

Izmenjava je trajala mislim da 10 dni in za začetek smo se vsi skupaj spoznali. To se je dogajalo preko različnih zabavnih iger in pa tudi pogovora. Imeli smo tudi okvirni urnik dejavnosti, kar naj bi počeli v naslednjih dneh. Veliko smo se ukvarjali s tematiko trajnosti. Ker je kmetija na nek način permakulturni poligon, smo imeli odlično priložnost videti, kako v živo izgleda nek element trajnosti v resničnem okolju in tudi, če dejansko deluje. Lep primer tega je kompostni wc, pa tudi ogrevanje vode za tuširanje z vročim kompostom. In pa še druge stvari katere bom bolj natančno opisal kdaj drugič. No naj omenim, da sem tukaj tudi prvič prišel v stik z naravno gradnjo. In sicer bolj natančno z ilovnatimi ometi, katerih mojster je Janez s kmetije in lahko smo v živo videli kako vse to izgleda.

Kakšen dan smo imeli tudi skupno delo na kmetiji in sicer bolj fizične narave. Na primer pobiranje krompirja, izdelava visoke grede, pobiranje čebule in še veliko različnih opravil, katera spadajo na kmetijo. To je bila super priložnost za še boljše spoznavanje z ostalimi udeleženci. Čas je bil tudi za bolj globoke pogovore o nas samih. Kako se počutimo, kakšne izzive imamo. To je sicer potekalo v manjših skupinah. Ena nova posebnost, na kar sem prvič naletel pa je bil tako imenovani odprti prostor. To je izgledalo tako, da je vsak izmed nas na listek napisal neko znanje, ki ga je pripravljen deliti med ostale udeležence. Nato pa je vsak označil na te listke, kaj ga najbolj zanima in tisti listki oz. dejavnosti, ki so dobile največ zanimanja so bile izbrane, da se dejansko izvedejo. Bilo je recimo na voljo 1 ura in pol in v tem času so se izvajale 4 dejavnosti, katere pa si lahko obiskoval kakor si želel. Ni bilo treba ostati strogo samo na eni. Če ti po nekem času ni bilo tako zanimivo, si se lahko pridružil kateri drugi skupini. To je bil res odličen način, da se lahko naučiš še kaj od ostalih udeležencev, saj je svet velik in vsak ve kaj novega kar še nisi slišal, videl ali pa si sploh predstavljal. In pa tudi voditelji izmenjave so se tako malce potisnili v ozadje in smo bili za tiste trenutke sami.

Še ena super stvar te izmenjave so bili večeri. Predvsem večerje, ki so bile 4 dni – kot držav – tematske. Vsi udeleženci iz iste države so pripravili nacionalne jedi in pa povedali kaj res značilnega za svojo državo, nas naučili narodnega plesa in še kaj podobnega. Meni je bil najbolj všeč srbski večer. Seveda iz vidika hrane. Prinesli so resnično odličen kajmak in ajvar… Kar nisem in nisem mogel nehati jesti in na koncu mi je skoraj počil trebuh 😀 Po večerji pa je bila priložnost za taborni ogenj in pa petje različnih pesmi ob kitari in pa seveda na splošno bolj sproščeno druženje. Seveda drog in alkohola ni bilo dovoljeno uživati in bilo je prav super tudi brez opojnih substanc.

En dan je bil namenjen še čistemu počitku. Organizirali smo se in se odpravili v dolino k potoku, kjer smo imeli piknik. Kopali smo se, jedli in počeli različne stvari.

Kot sem omenil, je bilo za hrano resnično odlično poskrbljeno. Imeli smo 3 bogate obroke na dan in pa še dve malici vmes, tako da sem včasih pomislil, da morda kar preveč jem 😛

Kaj kmalu je prišla izmenjava h koncu in kar neprijetno je bilo razmišljati o tem, da se bo kar končalo. Bilo je res prijetno, ko smo se zbrali mladi, podobno misleči in s podobnimi interesi na kupu. Čeprav, ko zdaj pogledam nazaj, vidim, da je bilo ravno prav dolgo.

Ko sem prišel domov, sem potreboval kar nekaj časa, da sem prišel k sebi in v realen svet. Ko si tam nekje na kmetiji sredi narave, kjer je za vse poskrbljeno, kar pozabiš na ostali svet.

No s Petro in Janezom sem ostal v stikih in Petra mi je že na izmenjavi omenila, da bi lahko naslednje leto prišel k njim na kmetijo za dlje časa. V bistvu kar za celo sezono, da bi se seznanil s celotnim ciklom pridelave hrane in še drugimi stvarmi. Zamisel mi je bila precej všeč, sem pa se takrat nekako odločil, da naslednje leto še ni čas in da bom prišel leto za tem. No in tako ni bilo kaj več pogovora o tem. Dokler ni prišel december..

Tako, dovolj sem napisal za danes. Nadaljevanje pa sledi enkrat v prihodnje 🙂

Se bereva!

Kaj pa sedaj?

 

Pozdravljen/a.

V bistvu danes nisem čisto prepričan o čem naj pišem. Minilo je že dva tedna od zadnjega zapisa. Kar nisem in nisem si vzel časa, da napišem kakšen nov zapis. Morda pa je prav tako. Kdo ve.

Imam sicer kar nekaj gradiva o čem pisati, vendar pa še ni pravi čas za vse tisto o čemer želim pisati. Čutim, da še ni zrelo.

No sedaj, ko malce razmišljam ugotavljam, da sem napisal prvi članek tukaj že pol leta nazaj! Tole je pa precej hitro minilo. In nabralo se je že kar nekaj člankov. Resnično sem zadovoljen, da sem željo in cilj, da ustvarim svoj blog, uresničil.

Vesel sem tudi, ko mi kdo kdaj pove, da je prebral kakšen članek na blogu. Pa si nikoli ne bi mislil, da bere. Ko pogledam nazaj mi je bil resnično velik izziv, da začnem s pisanjem. Sedaj pa mi je v veselje in mi ne predstavlja nikakršnega pritiska. Vmes (no sedaj se morda bere kot da imam blog že več let ) pa sem imel kar nekaj dilem.

Ena izmed njih so viri. Na fakultetah nas učijo, kako citirati in če bi se posluževal tistega načina, potem bi lahko za vsakim stavkom dodal nekega avtorja… No tu tudi tiči razlog, da je blog osebni. Da si lahko privoščim svobodo izražanja svojega mnenja in mišljenja, morda tudi prepričanja. Tako mi je bila precejšnja muka na primer pisati o spanju. Takoj, ko sem začel pisati tisti prispevek sem se počutil čudno, saj sem bolj obnavljal neko besedilo iz interneta kot pa kaj drugega. Čutil sem, da ga pišem bolj prisiljeno kot pa sproščeno. Ker je pač spanje tematika, ki spada v to področje s katerim se ukvarjam, in to pač moram vključiti. Vsaj tako sem razmišljal…

Pa na primer prehranski dodatki. Rad bi nekaj napisal o njih, vendar pa je moje prepričanje o prehranskih dodatkih takšno, da nimam resnične potrebe, da bi vse to pisal na strokoven način. Vseeno pa mislim, da če bi se lotil pisanja te tematike, bi moral pisati na strokoven način. In kaj sedaj?!

No tukaj lahko vidiš s kakšnimi dilemami se srečujem med pisanjem…Včasih tudi sam sebe ne razumem čisto kaj bi rad. Čeprav se to počasi spreminja in vedno bolj uspevam v tem, da določim kaj točno bi rad.

Tako. Tole mi je trenutno ležalo na duši. Iskreno bi rekel, da je bolj zapis zaradi samega sebe pa vendar.

No lahko pa že napovem, kaj bo v naslednjem zapisu. Prejšnji teden sem se vrnil domov iz 9-mesečnega prostovoljstva! In prišel je čas, da zapišem tudi kaj o tej izkušnji.

Se bereva!