Kako sem postal prostovoljec #2

 Zdravo!

Sedaj se pa res nisem že nekaj časa oglasil. Enostavno si nisem vzel časa, da napišem objavo. Imel sem res ogromno stvari za premisliti in narediti v tem času. Novo leto se je začelo zares pestro. Za kaj točno gre, bom pisal v naslednji objavi. Danes pa bom nadaljeval, kjer sem predpredzadnjič končal

Torej prostovoljstvo…

Prišel je december…

Ampak naj omenim kako je bilo še malce pred decembrom

Torej. Preden sem šel na mladinsko izmenjavo na kmetijo Veles, sem opravljal študentsko delo na bližnjem gradu sredi gozda Bilo je res super delo in potem sem dobil možnost, da bi se tudi zaposlil. No obseg dela bi se povečal in vključeval bi tudi veliko sedenja, kar pa meni nikakor ni šlo v račun, saj vidim kakšne posledice puščajo dolgoletna sedeča delovna mesta. In tako sem prišel do odločitve, da prekinem z delom. In to se je zgodilo decembra.

In takoj po tistem, ko sem prenehal z delom, dobim obvestilo na fejsbuku. Kliknem nanj in mi odpre objavo kmetije Veles, da še vedno iščejo slovenskega prostovoljca, ki bi prišel v marcu. In Petra me je v objavi označila in vprašala, če sem si morda premislil, saj sem nazadnje rekel, da pridem naslednjo sezono in ne to. Kakšno naključje! – Ali pač. In v trenutku sem vedel, da grem marca na kmetijo Veles za 9 mesecev

Če te morda malce bolj zanima…na kmetijo sem šel prek prostovoljskega programa ESE – evropska solidarnostna enota. In prek tega greš lahko prostovoljit v praktično vse države Evropske unije. Lansko leto pa je bilo prvič mogoče, da greš lahko prek tega programa prostovoljit tudi v svojo matično državo. Ta program je urejen tako, da imaš pokrito bivališče ter hrano, dobiš pa tudi nekaj žepnine.

Tako sem se marca odpravil prav na mejo posavja ter dolenjske. Če sem bolj natančen sem se odpravil v vas Svinjsko…

Verjetno si sedaj pomislil/a na svinje Pa naj ti povem, da je ta vas v bistvu dobila ime po rudniku svinca, ne pa po svinjah.

Ko sem prispel, sem imel prvi dan še tak “neuraden”. Za aklimatizacijo. Čeprav je v bistvu bil cel prvi mesec nekakšno prilagajanje na novo okolje in življenje z drugimi ljudmi. Tako sem podrobno spoznal in si ogledal okolico in vse objekte na kmetiji, se ustalil v svoji novi sobi. Bila je odlična soba, narejena iz naravnih materialov (slamnata stena, ilovnati ometi, leseni stebri), kjer je bila tudi pečka na drva! In večeri preživeti v njej so bili res super, še posebej, ko je par dni v marcu padal sneg in je bilo res mrzlo.

Na začetku smo se predvsem dogovorili za nekakšna osnovna pravila, ki bodo držala nek red v skupnem življenju. Vsak teden pa smo tudi naredili okvirni načrt, kaj vse se bo delalo in kako približno naj bi potekal teden. Najprej je bilo na vrsti pospravljanje prostorov ter priprava le-teh na sezono. Z Janezom in Luko smo tudi prenovili delavnico, kjer sem bil že takoj izpostavljen elementom naravne gradnje, saj smo izolirali strop delavnice s slamo. Naredili pa smo tudi apneni omet. Odlična izkušnja. Po tem sva z Janezom pa še uredila nova stojala in police za različno orodje. Vmes je seveda bilo tudi ogromno nekih drobnih del in pa veliko igranja z otroki. In tako je minil marec.

Prišel je april in z njim več dela zunaj. Pripravljanje vrta, njive in pa bil je tudi večji projekt. Pred kuhinjo smo naredili tla iz narezanih kostanjevih hlodov. Bilo je veliko dela, vendar pa je bil končen rezultat zadovoljujoč. Takrat sem se res nažagal z motorno žago in na koncu sem jo imel čez glavo Zatem pa je končno prišla moja soprostovoljka Nevena iz Srbije. Imela je manjšo zakasnitev in tako prispela mesec in pol kasneje. Super sva se ujela, saj sva se poznala že iz mladinske izmenjave. Ravno ko je prišla pa je prišel čas za en večji projekt na kmetiji in sicer Tečaj permakulturnega načrtovanja. Z Neveno sva v tem projektu sodelovala kot podporna ekipa in večino časa sva skupaj Z glavno kuharico Brino preživela v kuhinji. To je bila res super izkušnja, saj sem se res navadil dela v kuhinji in se tudi naučil bolje in več kuhati. Pa tudi razumeli smo se odlično in veliko plesali v kuhinji Tudi skupaj z udeleženci smo se super povezali in res mi je bilo v veselje, da sem lahko tako podprl takšen projekt.

Če te mogoče zanima kaj več o tečaju si lahko prebereš na tej povezavi: https://permakultura.si/event/tecaj-permakulturnega-nacrtovanja-4

Naslednji meseci so minili še hitreje kot je minil marec. V maju smo imeli še po delih tečaj permakulturnega načrtovanja in vmes smo na kmetiji tudi preživeli veliko časa na vrtu in njivi. Pa tudi veliko sprehodov je bilo po okoliški pokrajini. Še posebej jeseni smo veliko hodili nabirat gobe. Največ smo našli črnih trobent, za katere se pravi, da so tartufi za reveže. In resnično so odlične gobe. Še posebej v rižoti so res dobre. Ogromno časa smo namenili tudi skednju, kjer smo nanašali ilovnati omet in tam sem resnično dobil ogromno prakse pri nanašanju ilovnatega ometa. Tako, da če rabiš ilovnat omet, me kar pokliči

Na kmetiji smo imeli še par delavnic naravne gradnje in pa trening za mladinske delavce iz vse Evrope. Prišli so mladi iz devetih držav. Spet super izkušnja za spoznavanje novih ljudi in različnih kultur oziroma bolj različnih pogledov na svet. In proti koncu je bila na kmetiji organizirana tudi video delavnica.

Vse pa seveda ni bilo rožnato. Včasih je bilo prav težko in nisem imel nikakršne motivacije ali volje za kakršnokoli delo in tudi do kakšnega nesporazuma je prišlo, kar pa smo vselej rešili. In to mi je bilo všeč, saj je bilo dovolj časa namenjeno pogovorom, s čimer se je dalo stvari uspešno reševati.

V grobem je tako nekako potekalo to prostovoljstvo. Seveda sem ogromno stvari izpustil, saj se jih ta trenutek ne spomnim. Če potegnem črto je bil odlična izkušnja in če te kaj takega zanima, resnično priporočam. In morda celo bolj v tuji državi. Meni je sicer zelo ustrezalo biti v Sloveniji in na kmetiji, kjer sem bil obkrožen z naravo in kjer je bilo veliko miru in prostora za sprehode.

Tako, prišel sem do konca današnje objave in se bereva naslednji teden!

Novo leto nove zaobljube?

 Sedim pred računalnikom in razmišljam kako naj se lotim pisanja te objave. Neskončno misli mi šviga čez možgane in v naslednjem trenutku nobena. In pišem kar mi pač pade na pamet. Poslušam glasbo in nedolgo nazaj smo z družino pojedli vesilo ali pa mogoče kočerjo? (beri: nekaj vmes med večerjo in kosilom ). Naredil sem istrske fuže s tuno, olivami in kislo smetano. Bilo je kar solidno. Hvaležen sem za ves čas na kmetiji, ki sem ga posvetil kuhanju in pomoči v kuhinji, saj mi je pred tem kuha predstavljala mučno opravilo. Sedaj pa mi je prav v užitek.

Potem pa sem malce razmišljal, kaj vse me čaka v naslednjem letu. Zagotovo je nekako na prvem mestu pisanje diplomske naloge. Kar je še nedaleč nazaj zame predstavljalo nočno moro, je sedaj postalo v moji glavi izvedljivo. Imel sem kar precejšnje težave s tem, da diplomo dokončam. Lotil sem se je dvakrat. In drugič sem jo imel že na polovico napisano, pa se vseeno ni izšlo. Nato sem sklenil, da dam času čas in opustil pisanje. No čez celotno obdobje prostovoljstva sem počasi razčiščeval določene stvari in prišel je čas, da se lotim pisanja v tretje! Saj veš kako pravijo; v tretje gre rado

Druga stvar, ki bi jo izpostavil pa je ukrepanje glede rahle zasvojenosti s socialnimi mediji. Bolj natančno s fejsbukom. Dva meseca nazaj sem naletel na knjigo Digitalni minimalizem in lotil sem se je še isti dan. Med branjem sem seveda razmišljal o svoji rabi fejsbuka in tudi drugih socialnih medijev – v mojem primeru jutjuba. Ugotovil sem, da sem res veliko časa zapravil na teh dveh socialnih medijih. Neskončne ure osveževanja fejsbuk zida in gledanje vedno istih objav, v pričakovanju, da se pojavi kakšna nova, še bolj zanimiva. In kolikokrat sem povlekel telefon in žepa, samo zato, da pogledam, če je kakšno novo obvestilo na fejsbuku in velikokrat se je zgodilo tudi to, da sem želel pogledati samo koliko je ura, na koncu pa za 10 minut pristal na fejsbuku in ko sem pospravil telefon v žep, sem se spomnil, da sploh nisem pogledal na uro…

No v knjigi avtor piše predvsem o tem, kako ta omrežja delujejo, preko katerih mehanizmov dosegajo to, kar sem opisoval zgoraj in pa najbolj pomembno, kako se lotiti odprave tega problema – zame je to problem, saj mi jemlje preveč pozornosti in časa, katerega bi rad porabil za druge stvari. Marsikdo, pa verjamem, da ne vidi nobenega problema. Avtor seveda ni proti uporabi tehnologije in tudi jaz nisem. Izpostavlja pa predvsem odgovorno in učinkovito rabo le-te. Tako, da ti tehnologija služi. In ne ti njej – kar pa se danes povsod dogaja. Ko zacinglja ali pa zapiska ali se kakorkoli drugače oglasi signal, da je prišlo novo obvestilo ali pa sporočilo, se ne glede na vse odločimo, da prekinemo tisto delo in takoj pogledamo na telefon. In tako je prišlo do tega, da smo dostopni ves čas za kogarkoli. In počasi se delo sploh več ne loči od zasebnega življenja. Veliko ljudi dobiva e-pošto še ves dan po končanem delovniku in hujše pa je še to, da šefi pričakujejo, da bodo na njih tudi odgovarjali izven delovnega časa. In avtor omenja tudi to, da ljudje dejansko postanejo odvisni od preverjanja svoje e-pošte.

No začetni korak odprave problema predstavlja to, da za 30 dni prenehaš uporabljati vsa socialna omrežja, če jih nujno (služba ali kaj drugega) ne potrebuješ. Po enem mesecu pa ozavestiš kaj točno potrebuješ, za kaj točno potrebuješ, in koliko časa točno to potrebuješ. Tako, da konkretno določiš namen, da potem ne pride do zlorabe oziroma prekomerne nesmiselne rabe. Sam sem si iz telefona izbrisal večino aplikacij, med njimi tudi fejsbuk. Ohranil sem samo fejsbuk sporočila in pa jutjub, za potrebe glasbe. Uporabe fejsbuka ne bom čisto prekinil, saj mi zaenkrat predstavlja edino platformo kjer lahko objavim svoje zapise bloga. To pa bom objavljal izključno na računalniku. No pa fejsbuk je še vedno dobro orodje za spremljanje dogodkov in različnih uporabnih skupin. In pa enkrat na dan bom pogledal svojo e-pošto (prej sem skupaj z odpiranjem in preverjanje fejsbuka vedno odprl tudi e-pošto – prav nisem se mogel upreti )

Sklenil sem tudi, da bom prijatelje raje večkrat poklical ali pa jih obiskal, kot pa da jim vedno pišem na fejsbuk sporočilih. Seveda ne pričakujem, da bi sedaj pa vse to kar čez noč uresničil. Sem se pa lotil z majhnimi koraki in verjamem, da z lahko z majhnimi koraki dosežem točno tisto kar si želim – učinkovito uporabo socialnih omrežij, brez nesmiselne izgube časa, katerega lahko porabim za kaj bolj meni ljubega.

Ti dve stvari sta v sledečem letu nekako prioriteti in res si želim, da ju uspem uresničiti. Če imaš za prihajajoče leto tudi ti kakšno željo, cilj ali pa izziv s katerim se boš spopadel/la, ti želim veliko uspeha. Želim pa ti tudi veliko dobrih izkušenj in čim manj stresa ter skrbi

Se bereva naslednje leto!

Kako sem postal prostovoljec

 Kot sem napovedal v prejšnji objavi, bom danes napisal nekaj o tem kako je bilo zadnjih 9 mesecev, ko sem živel na kmetiji Veles in bil tam prostovoljec. Bolj natančno bo danes prvi zapis o tej temi in ne tudi zadnji.

No za začetek naj napišem kako sploh je prišlo do tega, da sem pristal na kmetiji Veles za toliko časa.

Leto in pol nazaj – bil je maj ali junij – sem sedel za računalnikom in tako kot že miljonkrat brezciljno pregledoval ene in iste novice na fejsbuk zidu. S to razliko, da mi je takrat padla v oči objava, ki še nikoli ni bila na mojem zidu. In sicer šlo se je za poziv za mlade, da se lahko prijavijo na mladinsko izmenjavo! In to kar v Sloveniji – na kmetiji Veles. In pa omenjeno je bilo, da bodo mladi iz štirih različnih držav. Takoj sem bil zainteresiran in se kar kliknil povezavo za več informacij. Pisalo je, da je izmenjava projekt preko evropske unije in da so vsi stroški kriti. In pa tema je bila Da, za trajnost! Kar me je definitivno privlačilo. Kar hitro sem se odločil, da se prijavim. No, ko sem izpolnjeval prijavnico sem moral odgovoriti na kar nekaj vprašanj, ampak bilo mi je všeč. Ko sem prijavnico oddal sem samo še stiskal pesti, da bom izbran. In čez nekaj dni sem dobil e-pošto da sem izbran! Juhu! Samo še čakal sem na konec julija, ko se bom odpravil proti kmetiji.

Prišel je čas in šel sem v Ljubljano, kjer me je pobrala gospa Dragica, naša bodoča kuharica na izmenjavi – lahko že kar takoj povem, da je bila hrana res odlična. Na kmetijo sem prišel dan pred izmenjavo in imel dovolj časa, da sem se seznanil s prostorom in spoznal družino na kmetiji – Petro, Janeza in njuna dva sinova Svita in Brinjana. Ko sem se malce razgledal sem šel kar takoj pomagat Janezu postavit šotore za vse druge udeležence in pa seveda tudi svoj šotor. Z Janezom sva se kar dobro ujela in čas je hitro minil. Meni pa je bilo takoj prijetnejše in bolj domače.

Proti koncu dneva so počasi začeli prihajati tudi ostali udeleženci. Ne pa vsi. Večina jih je potem prišla naslednji dan. Poleg Slovencev so prišli še Italijani, Srbi in pa Španci. Prvi dan je bil bolj uvodni. Imeli smo seznanjanje s prostorom – kje je določena stvar, infrastruktura in tako dalje. Pa postavili smo neka pravila, katera naj bi vsi upoštevali za bolj udobno skupno bivanje. Razdelili smo se tudi v mešane skupine, s katerimi smo potem vsak dan imeli drugačno zadolžitev – skrb za okolico, urejanje kompostnega WC-ja, pomivanje skupne posode, skrb za zabavo čez dan in še kaj, česar pa se trenutno ne spomnim.

Izmenjava je trajala mislim da 10 dni in za začetek smo se vsi skupaj spoznali. To se je dogajalo preko različnih zabavnih iger in pa tudi pogovora. Imeli smo tudi okvirni urnik dejavnosti, kar naj bi počeli v naslednjih dneh. Veliko smo se ukvarjali s tematiko trajnosti. Ker je kmetija na nek način permakulturni poligon, smo imeli odlično priložnost videti, kako v živo izgleda nek element trajnosti v resničnem okolju in tudi, če dejansko deluje. Lep primer tega je kompostni wc, pa tudi ogrevanje vode za tuširanje z vročim kompostom. In pa še druge stvari katere bom bolj natančno opisal kdaj drugič. No naj omenim, da sem tukaj tudi prvič prišel v stik z naravno gradnjo. In sicer bolj natančno z ilovnatimi ometi, katerih mojster je Janez s kmetije in lahko smo v živo videli kako vse to izgleda.

Kakšen dan smo imeli tudi skupno delo na kmetiji in sicer bolj fizične narave. Na primer pobiranje krompirja, izdelava visoke grede, pobiranje čebule in še veliko različnih opravil, katera spadajo na kmetijo. To je bila super priložnost za še boljše spoznavanje z ostalimi udeleženci. Čas je bil tudi za bolj globoke pogovore o nas samih. Kako se počutimo, kakšne izzive imamo. To je sicer potekalo v manjših skupinah. Ena nova posebnost, na kar sem prvič naletel pa je bil tako imenovani odprti prostor. To je izgledalo tako, da je vsak izmed nas na listek napisal neko znanje, ki ga je pripravljen deliti med ostale udeležence. Nato pa je vsak označil na te listke, kaj ga najbolj zanima in tisti listki oz. dejavnosti, ki so dobile največ zanimanja so bile izbrane, da se dejansko izvedejo. Bilo je recimo na voljo 1 ura in pol in v tem času so se izvajale 4 dejavnosti, katere pa si lahko obiskoval kakor si želel. Ni bilo treba ostati strogo samo na eni. Če ti po nekem času ni bilo tako zanimivo, si se lahko pridružil kateri drugi skupini. To je bil res odličen način, da se lahko naučiš še kaj od ostalih udeležencev, saj je svet velik in vsak ve kaj novega kar še nisi slišal, videl ali pa si sploh predstavljal. In pa tudi voditelji izmenjave so se tako malce potisnili v ozadje in smo bili za tiste trenutke sami.

Še ena super stvar te izmenjave so bili večeri. Predvsem večerje, ki so bile 4 dni – kot držav – tematske. Vsi udeleženci iz iste države so pripravili nacionalne jedi in pa povedali kaj res značilnega za svojo državo, nas naučili narodnega plesa in še kaj podobnega. Meni je bil najbolj všeč srbski večer. Seveda iz vidika hrane. Prinesli so resnično odličen kajmak in ajvar… Kar nisem in nisem mogel nehati jesti in na koncu mi je skoraj počil trebuh 😀 Po večerji pa je bila priložnost za taborni ogenj in pa petje različnih pesmi ob kitari in pa seveda na splošno bolj sproščeno druženje. Seveda drog in alkohola ni bilo dovoljeno uživati in bilo je prav super tudi brez opojnih substanc.

En dan je bil namenjen še čistemu počitku. Organizirali smo se in se odpravili v dolino k potoku, kjer smo imeli piknik. Kopali smo se, jedli in počeli različne stvari.

Kot sem omenil, je bilo za hrano resnično odlično poskrbljeno. Imeli smo 3 bogate obroke na dan in pa še dve malici vmes, tako da sem včasih pomislil, da morda kar preveč jem 😛

Kaj kmalu je prišla izmenjava h koncu in kar neprijetno je bilo razmišljati o tem, da se bo kar končalo. Bilo je res prijetno, ko smo se zbrali mladi, podobno misleči in s podobnimi interesi na kupu. Čeprav, ko zdaj pogledam nazaj, vidim, da je bilo ravno prav dolgo.

Ko sem prišel domov, sem potreboval kar nekaj časa, da sem prišel k sebi in v realen svet. Ko si tam nekje na kmetiji sredi narave, kjer je za vse poskrbljeno, kar pozabiš na ostali svet.

No s Petro in Janezom sem ostal v stikih in Petra mi je že na izmenjavi omenila, da bi lahko naslednje leto prišel k njim na kmetijo za dlje časa. V bistvu kar za celo sezono, da bi se seznanil s celotnim ciklom pridelave hrane in še drugimi stvarmi. Zamisel mi je bila precej všeč, sem pa se takrat nekako odločil, da naslednje leto še ni čas in da bom prišel leto za tem. No in tako ni bilo kaj več pogovora o tem. Dokler ni prišel december..

Tako, dovolj sem napisal za danes. Nadaljevanje pa sledi enkrat v prihodnje 🙂

Se bereva!

Kaj pa sedaj?

 

Pozdravljen/a.

V bistvu danes nisem čisto prepričan o čem naj pišem. Minilo je že dva tedna od zadnjega zapisa. Kar nisem in nisem si vzel časa, da napišem kakšen nov zapis. Morda pa je prav tako. Kdo ve.

Imam sicer kar nekaj gradiva o čem pisati, vendar pa še ni pravi čas za vse tisto o čemer želim pisati. Čutim, da še ni zrelo.

No sedaj, ko malce razmišljam ugotavljam, da sem napisal prvi članek tukaj že pol leta nazaj! Tole je pa precej hitro minilo. In nabralo se je že kar nekaj člankov. Resnično sem zadovoljen, da sem željo in cilj, da ustvarim svoj blog, uresničil.

Vesel sem tudi, ko mi kdo kdaj pove, da je prebral kakšen članek na blogu. Pa si nikoli ne bi mislil, da bere. Ko pogledam nazaj mi je bil resnično velik izziv, da začnem s pisanjem. Sedaj pa mi je v veselje in mi ne predstavlja nikakršnega pritiska. Vmes (no sedaj se morda bere kot da imam blog že več let ) pa sem imel kar nekaj dilem.

Ena izmed njih so viri. Na fakultetah nas učijo, kako citirati in če bi se posluževal tistega načina, potem bi lahko za vsakim stavkom dodal nekega avtorja… No tu tudi tiči razlog, da je blog osebni. Da si lahko privoščim svobodo izražanja svojega mnenja in mišljenja, morda tudi prepričanja. Tako mi je bila precejšnja muka na primer pisati o spanju. Takoj, ko sem začel pisati tisti prispevek sem se počutil čudno, saj sem bolj obnavljal neko besedilo iz interneta kot pa kaj drugega. Čutil sem, da ga pišem bolj prisiljeno kot pa sproščeno. Ker je pač spanje tematika, ki spada v to področje s katerim se ukvarjam, in to pač moram vključiti. Vsaj tako sem razmišljal…

Pa na primer prehranski dodatki. Rad bi nekaj napisal o njih, vendar pa je moje prepričanje o prehranskih dodatkih takšno, da nimam resnične potrebe, da bi vse to pisal na strokoven način. Vseeno pa mislim, da če bi se lotil pisanja te tematike, bi moral pisati na strokoven način. In kaj sedaj?!

No tukaj lahko vidiš s kakšnimi dilemami se srečujem med pisanjem…Včasih tudi sam sebe ne razumem čisto kaj bi rad. Čeprav se to počasi spreminja in vedno bolj uspevam v tem, da določim kaj točno bi rad.

Tako. Tole mi je trenutno ležalo na duši. Iskreno bi rekel, da je bolj zapis zaradi samega sebe pa vendar.

No lahko pa že napovem, kaj bo v naslednjem zapisu. Prejšnji teden sem se vrnil domov iz 9-mesečnega prostovoljstva! In prišel je čas, da zapišem tudi kaj o tej izkušnji.

Se bereva!

Tla so lahko naš najboljši prijatelj

 Pred parimi meseci sem imel svojo prvo gibalno delavnico. Ko je bilo treba napisati nekaj o delavnici – kaj se bo počelo – sem se odločil, da jo posvetim gibanju po tleh.

Mogoče se sprašuješ zakaj pa ravno tla. Kaj je tako posebnega? Saj so čisto navadna tla – dolgočasna, neoprijemljiva, velikokrat hladna in zapovrh vsega še trda!

No mene tla v smislu vadbenega ¨”pripomočka” vedno prepričajo.

Pa naj najprej razložim zakaj ravno gibanje po tleh. V bistvu je glavni razlog v tem, da se po tleh začnemo premikati že kot malčki. Če opazuješ malčka, ki še ne zmore hoditi, lahko vidiš kako postopoma napreduje. Najprej se vali po tleh dokler ne ugotovi oziroma odkrije načina, kako se lahko premika. In če si kdaj videl/a veliko različnih takšnih malčkov, potem veš, da so lahko izjemno inovativni pri načinih premikanja. Včasih so zelo smešni

Ampak zaradi tega nič manj učinkoviti. Včasih je prav strašljivo, kako hitro se lahko premikajo! Samo pogledaš stran in so že na drugi strani sobe.

No, postopoma vedno bolj napredujejo in skozi različna gibanja po trebuhu, s pomočjo rok in nog, valjenja po tleh, vedno bolj razvijajo svoje mišice in počasi začenjajo vstajati na svoje noge. Seveda potem ničkolikokrat padejo na tla, vendar jih to prav nič ne spravi iz tira. Na koncu je ta vztrajnost poplačana in začenjo s samotojno hojo!

Ja, če se malce ustavim tu, se lahko vsi veliko naučimo od samih sebe. Da se vztrajnost še kako splača. Pa mislim, da včasih, ko odrastemo, to kar pozabimo; vsaj pri meni je to včasih tako.

Če se vrnem nazaj na gibanje po tleh, je ravno zaradi te izkušnje s tlemi v zgodnjih letih svojega življenja, vadba po tleh nek smiselen začetek. To pa mislim zato, ker vidim, da smo danes večina ljudi nepovezani s svojimi telesi in jih ne uporabljamo učinkovito in lahkotno. In vadba po tleh tako predstavlja nek smiseln temelj vadbe.

Tako, glavni temelj oziroma razlog je predstavljen. Potem iz tega pa izhajajo naslednji razlogi, zakaj so tla tako pomembna.

Prva dva razloga sta psihološke narave. In sicer odprava strahu pred padci ter posledično možna odprava strahu pred višino. Če boš več časa preživel/a na tleh boš videl/a, da boš s tlemi postal/a dober prijatelj. Vedno bolj ti bo na tleh udobno in morda se ti zgodi, da kdaj na tleh celo zadremaš In sčasoma tudi padci ne bodo več padci v pravem pomenu besede, saj potem ne bo več pristonega strahu in telo po navadi kar samo odreagira. Seveda pa potrebuješ določen čas vadbe, da postaneš sproščen in pa da dobiš izkušnjo kakšen občutek je, ko padeš, da potem lahko v padcu ostaneš sproščen, saj se po navadi ljudje pri padanju avtomatsko zakrčimo, saj verjamemo, da se bomo tako ubranili poškodbe. V bistvu je pa ravno obratno. Malce za hec in malce zares; si že kdaj slišal/a, da bi si kakšen pijanček kdaj zlomil roko ali pa nogo, ko je padel v kakšno luknjo?

No, ko/če nimaš več strahu pred padcem, pa obstaja možnost, da se to prenese v odpravo oziroma vsaj zmanjšanje strahu pred višino. Pri višini je v bistvu ravno padanje tisto, ki vodi v končni izzid, katerega se bojimo – huda počkodba ali pa celo smrt. Tako, da lahko pride do tega, da se boš ravno zaradi udobnega padanja tudi na višini počutil/a varno in sproščeno.

Naslednji razlog za vadbo po tleh je ta, da le-ta predstavlja naložbo v starost in kvalitetna zrela leta. V povezavi z zgornjima psihološkima razlogoma in pa tem, da ohranjamo telo prožno, mehko in odzivno, bomo v starosti imeli veliko manjše možnosti, da pademo in si zlomimo kolk ali pa ramo, kot se to velikokrat zgodi kakšnemu starostniku. No pa tudi, če pride do padca, boš imel/a z redno vadbo po tleh že toliko izkušenj, da boš verjetno ustrezno odreagiral/a tako, da ne bo prišlo do kakšne hujše poškodbe.

Zadnji razlog, ki ga bom danes navedel pa bom opisal na primeru prevala. Gre za to, da se pri vadbi po tleh lahko izjemno veliko naučiš o sebi in skoraj ne potrebuješ nikogar (trenerja), da bi te ves čas nadzoroval in usmerjal. Seveda je odvisno od osebe do osebe vendar na primer pri pravilnem prevalu na tleh – in tukaj nimam v mislih nikakršnih blazin, temveč čisto navadna trna tla (lahko je to travnik, parket, še najboljše pa kakšna betonska plošča ) – se kot odlična učiteljica predstavi BOLEČINA. Vendar ne v smislu, da moraš iti čez bolečino za vsako ceno, kot je to danes precej popularna filozofija mnogih fitnes gurujev, ampak, da se pri izvajanju gibanja učiš in vedno boljš zavedaš, zakaj sploh pride do bolečine in potem to gubanje ustrezno prilagodiš oziroma popraviš. V našem primeru prevala, bo prišlo do bolečine zaradi napačnega gibanja, kjer pritisneš s kotjo ob tla. In to je precej boleče. Tako dobiš odziv, da je bilo takšno gibanje neustrezno in da ga je treba popraviti, da bo izvedeno tako, da se bodo tal dotaknile le mišice (seveda je tukaj možnost manjše bolečine zaradi zakrčenih mišic, vendar je precej manjša, če s kostjo pristaneš na trdem betonu). No pa tudi z vadbo po tleh mišice postajajo mehkejše tako, da dolgoročno tukaj ni problema. Pri prevalu na koncu ne bi smel biti problem, da ga izvedeš na trdem betonu ali asfaltu čisto brez bolečine.

Upam, da sem ti razumljivo predstavil nekaj razlogov, zakaj je vadba po tleh resnično super In pa seveda bom dodal tudi to, da za to ne potrebuješ nikakršnih pripomočkov. Še najboljše pa je biti v tišini, da se lahko ustrezno posvetiš svojemu telesu in občutkom, ki prihajajo na plan, med tem, ko vedno bolj poglobljeno spoznavaš svojega novega prijatelja

Se bereva!

Spanec boljši kot žganec?

Kot pravi slovenski pregovor, je spanec boljši kot žganec. Žganci so seveda odlična tradicionalna kmečka jed. Torej kako je lahko spanje boljše od tega?!

No pa si poglejmo.

Danes lahko vsepovprek slišiš, bereš, gledaš kaj jesti, kaj piti, kaj početi, kako se gibati za to, da bi bili bolj zdravi in brez poškodb ter bolezni pozno v starost. Vendar pa kljub temu nekako skoraj nihče ne omenja dveh stvari. To sta dihanje ter spanje. Če lahko brez hrane zdržiš 3 tedne, brez vode 3 dni, brez dihanja (kisika) pa verjetno kakšne 3 minute. Brez spanja lahko sicer zdržiš dlje (najdlajši zabeležen čas brez spanja je malo več kot 11 dni), vendar pa že po 24-ih urah pride do sledečih simptomov: spremenjeno zaznavanje, mišična napetost, negativen učinek na odločanje, negativen učinek na razsojanje, poslabšana koordinacija roke-oči, in še par drugih, vendar lahko vidiš, da ni kar tako.

Kljub temu, da sem omenil tudi dihanje, pa bom v tem članku pisal le o spanju. Čeprav sta dihanje in spanje zelo povezana, pa bom o dihanju pisal kdaj drugič.

Torej, kaj vemo o spanju?

V posameznem ciklu spanja se v 90-100 minutah ritmično izmenja pet različnih obdobij spanja, ki predstavljajo en cikel. Praviloma se na noč en za drugim ponovi tri do pet ciklov.

Za zdrave odrasle osebe je značilno, da zvečer zaspijo v desetih do petnajstih minutah po ugasnjenju luči. Najprej nastopi mirno obdobje spanja, ki ga poznamo tudi po imenu neREM faza spanja (ang. non-REM). Znotraj te faze si sledijo štiri obdobja spanja: dremež, lahno, globoko in najgloblje spanje.

Običajno 60-90 minut po začetku spanja nastopi živahno obdobje spanja. Ime je dobilo po značilnih hitrih očesnih gibih (angl. Rapid eye movement – REM). Živahno obdobje spanja se periodično ponavlja skozi vso noč na približno 90 minut in predstavlja okoli 20-25 % vsega časa spanja. Res pa je, da se vzorec spanja proti jutru spremeni. Glavni akterji postanejo dremež, lahno spanje in REM faza.

(Priznam, da sem zadnje 3 odstavke kar prekopiral, saj ne odkrivam tople vode in samo predstavljam že 1000krat napisane informacije – upam, da mi odpustiš )

Kaj najbolj škodi tvojemu spanju?

Prva stvar je zagotovo svetloba. Svetloba pomaga uravnavati človekovo biološko uro. To se dogaja s pomočjo melatonina, hormona, ki sproča telesu, da je čas za spanje. Modra svetloba, produkt sonca in pa seveda tudi vseh elektronskih naprav z zaslonom, pa moti izdelavo tega hormona. Na srečo obstajajo aplikacije na telefonih z nočnim načinom ali pa je to že obstoječa možnost na telefonu. Obstajajo tudi očala, ki blokirajo modro svetlobo. Še boljša rešitev pa je, da sploh ne uporabljaš telefona ali pa katerekoli naprave pred spanjem. Možno pa je, da vir svetlobe ni elektronska naprava, ampak enostavno kraj kjer spiš (na primer, da je to v centru mesta in nimaš rolet in ti luči sevajo v sobo). Saj tudi če normalno spiš, pa je nekje svetloba, bo tak spanec manj kvaliteten kot v temi. V tem primeru uporabiš masko za spanje. Še bolje pa je, da poskusiš nekako zablokirati zunanjo svetlobo.

Druga stvar je hrup. Tudi zvok, četudi lahko spiš medtem, ko je prisoten, slabša kvaliteto spanja. Vendar pa se zvoki razlikujejo med seboj. Tisti nenadni bodo zagotovo prekinili tvoje trdno spanje. Tisti enakomerni pa bodo lahko še pripomogli k temu, da zaspiš. Zanimivo je, da te bodo prej zbudili zvoki, ki nosijo nek pomen, kot zvoki, ki ga ne. Pri enaki glasnosti te bo bolj verjetno prebudil pogovor dveh oseb, glasba pa ne. In morda boš sposoben spati skozi hrup prometa, zbudil pa te bo nežen glasek tvojega otroka. Če živiš v hrupnem okolju z nenadnimi zvoki, je ena od rešitev uporaba čepkov za ušesa ali pa nežna glasba, ki pa ne sme biti preglasna. Kljub glasbi, ki zamaskira hrup, pa bo kvaliteta spanja še vedno manjša v primerjavi s tišino.

Naslednja, tretja stvar je toplota. V sobi, kjer je tako toplo, da se ti telesna temperatura dviga, bo spanec slabši oziroma manj kvaliteten in tudi zaspal/a boš težje. No, tudi če nimaš težav s tem, da bi zaspal/a v topli sobi, je še vedno bolje, da stremiš k ravno prav hladni sobi, saj toplota bolj negativno vpliva na kvaliteto spanja kot zvok.

Četrta stvar je alkohol. Je zaviralec centralnega živčnega sistema. In tako povzroči sprostitev. In zato morda misliš, da tudi pomaga pri boljšem spanju. Na začetku sicer ti pomaga hitreje zaspati, ampak po parih dnevih uživanja alkohola v času pred spanjem, se ta učinek izniči. In že od začetka alkohol negativno vpliva na kvaliteto spanja. Rešitev? Alkohol ni primerno sredstvo za pomoč pri spanju. In morda se ga je dobro izogniti tudi v času večerje. Čeprav se verjetno težko upreti kakšnemu dobremu kozarcu vina.

Zadnja stvar pa je kofein. Ta je sicer za marsikaj dober ima pa tudi nekaj pomankljivosti. Ena od njih je bolkiranje receptorja v možganih, ki povzroča zaspanost. Težava je predvsem pri veteranskih pivcih kave, saj čez čas ne čutijo več stimulacije kofeina in zato morda mislijo, da ta nima učinka na spanje. In res, nekateri brez težav zaspijo, tudi če so uživali kofein. Res pa je tudi, da je spanje manj kvalitetno in ne globoko. Zato se je kofeina dobro izogibati vsaj 6 ur pred spanjem.

Kaj pa lahko, poleg vseh že zgoraj naštetih rešitev, narediš, da boljše spiš?

Redna vadba. Čisto na kratko. Redna vadba čez dan izboljšuje spanje. In vadba ponoči je boljše kot pa, če vadbe ni – čeprav lahko vpliva na kvaliteto spanja in pri nekaterih ljudeh poruši cirkadialni ritem.

Konstanten urnik spanja. To, da poskusiš iti vsak dan spat ob isti oziroma podobni uri, bo pripomoglo k temu, da boš zaspal/a hitreje in spanje bo veliko kvalitetnejše. Da to še bolj spodbudiš, lahko uvedeš nekakšno predspalno rutino. Na primer, da si pred spanjem umiješ zobe ali pa bereš knjigo ali pa meditiraš. Tako bo telo vedno vedelo, da se približuje čas spanja in se bo na to ustrezno pripravilo.

Obstajata pa še dve oziroma tri rešitve. Prvi dve sta prehranska dodatka melatonin in magnezij. Ju bom pa samo omenil, saj če upotevaš vse zgornje nasvete, načeloma dodatnega melatonina ne potrebuješ, in če imaš ustrezno prehrano, ti tudi magnezija ne manjka. Tretja rešitev pa je sivka, ki pomaga pri pomiritvi in naj bi izboljševala kvaliteto spanja. Pozor pa tukaj za vse moške, saj naj bi imela sivka estrogene lastnosti in obstaja nekaj anekdotskih dokazov, da sivka povzroča povečanje prsi pri moških

No tako. Na kratko nekaj o spanju. Če imaš morda težave s spanjem imaš tukaj dovolj enostavnih rešitev. Sam glavno težavo vidim predvsem v telefonih in računalnikih, ter televiziji, ki se večinoma uporablja pozno v noč. Pa tudi premalo gibanja na svežem zraku. Tako, da že samo z odstranitvijo prvega in dodatkom drugega, lahko precej izboljšamo svoj spanec.

Mislim pa, da marsikdo ni pripravljen ugasniti svojega telefona čez noč, saj bi morda lahko zamudil kakšno obvestilo na fejsbuku – če malce pretiravam. Sem videl že primere, ko je imela oseba ogromne težave s spanjem in je v ta namen uživala določene substance. Ni pa prenehala s prekomerno uporabo mobilnega telefona. Ker mogoče pa bi ravno to pomagalo pri težavah s spanjem?

Seveda ni vedno tako črnobelo in včasih je veliko različnih dejavnikov povezanih med sabo. Obstajajo pa določene rešitve in koraki, ki lahko izjemno pomagajo pri neki rešitvi.

Želim ti kvaliteten spanec

Se bereva.

Viri:

https://examine.com/nutrition/ten-tips-for-better-sleep/

 

http://www.zaspan.si/o-spanju/obicajen-vzorec-spanja/

Nekaj o vrtnarjenju

 Danes smo na kmetiji presajali solato in sem kar precej razmišljal o tem, kako je vrtnarjenje super stvar.

Tudi sam sem se prejšnje leto doma lotil vrtnarjenja. Čeprav sem tudi v preteklosti pomagal na vrtu, sem to takrat jemal bolj kot neko stvar, ki jo pomagam, ker moram, kot nekaj kar si sam želim in uživam v tem.

No, ko pa razmišljam malce več o tem in ko pogledam malo večjo sliko, pa vidim, da je vrtnarjenje odličen dodatek za celostni pristop k zdravju človeka. Tako na telesnem kot psihičnem področju.

No pa naj izpostavim nekaj razlogov, zakaj je vrtnarjenje super dejavnost.

Prvi je zagotovo sprostitev in preživljanje časa na svežem zraku. Morda se ti ne ljubi tečt ali pa niti iti na sprehod. Še vedno pa si želiš svežega zraka. Vrt je odlična ideja. Pa še sprostiš se od napornega delovnika in se zatopiš v rastline. Malo se sprehajaš po njem, malo zalivaš, malo odstranjuješ plevel in takoj poskrbiš za malce razgibavanja na svežem zraku.

Drugi razlog je, da si z vrtom lahko pridelaš precej kvalitetne hrane, za katero točno veš od kje prihaja in kakšna je. In je tudi zelo dostopna (v primeru, če imaš vrt blizu hiše). Morda pa nimaš dovolj časa, da bi si prideloval veliko hrane. Ali pa tudi prostora. V tem primeru imaš lahko mini vrtiček z zelišči in kakšno solato in paradižnikom ali pa čem drugim. Tako da je vsaj nekaj. Če se malo potrudiš in pobrskaš po spletu, lahko najdeš ogromno idej kako pridelati hrano na izjemno majhnem prostoru.

S tem, ko si prideluješ svojo lastno hrano, pripomoreš tudi k manjšemu onesnaževanju s plastiko, saj ne kupuješ oziroma kupuješ manj zelenjave iz trgovine, kjer je zelenjava skoraj brez izjeme ovita v plastiko.

Naslednji razlog je ta, da si pri vrtnarjenju nekako prisiljen v to, da se umiriš in upočasniš. Začneš opazovati naravo in vidiš vedno več malih stvari. Gliste kako rijejo v zemljo, kakšno miško ali voluharja, ki se prebija po vrtu, žuželke, in še marsikaj zanimivega. S tem, ko opazuješ vse to in pa predvsem cikel rasti rastlin, lahko hkrati opazuješ tudi sebe. Kako odreagiraš na kakšno stvar. Na primer, če ti voluhar poje neko zelenjavo. Ali se takoj razjeziš in greš po nek strup ali pa pogledaš bolj celostno in vidiš, da je voluhar v resnici pojedel le 5% vsega pridelka na tvojem vrtu in da je hočeš ali nočeš voluhar del naravnega cikla. In to sprejmeš. Lahko pa imaš svojega mačka, ki skrbi za odlov 😛

S tem, ko vrtnariš, obstaja tudi možnost, da razviješ spoštovanje do hrane, ki je v današnji družbi precej pomanjkljivo. Povsod lahko vidiš koliko hrane se brez utemeljenega razloga zavrže (no, razen če je to, da korenje ni ravno, utemeljen razlog ;)). Na vrtu pa imaš možnost, da se naučiš koliko dela je potrebnega, da nekaj zraste in vidiš tudi celoten cikel kako to poteka. Mislim, da potem začneš bolj ceniti hrano na splošno.

Če pa se malce bolj poglobiš v vrtnarjenje in na splošno v pridelavo hrane, pa lahko najdeš veliko različnih načinov in pristopov, kjer si stvari resnično olajšaš. Kjer rastline na vrtu podpirajo ena drugo, kjer uporabiš zastirke, da ti ni treba toliko zalivati in pleti plevela, in še ogromno drugih stvari. O tem pa bom napisal bolj podrobno kdaj drugič.

Za konec te povabim (kot vedno :P), da si omisliš mogoče samo 2 kvadratna metra velik vrt in na njem poskusiš kaj vzgojiti. Pa če je to le navadna solata!

Se bereva!