Biti bos. Ves čas. Povsod.

 Kot je razvidno iz naslova bi danes nekaj besed namenil bosonogosti. Mislim, da je v Sloveniji vedno več ljudi, ki se odločajo za biti bos. Mogoče sicer samo v določenih krogih. Ali pa tudi ne. Nisem prepričan.

Ali si kdaj tudi sam/a bos/a? Razen, ko se umivaš. Ali pa med plavanjem – no, vedno bolj so popularni čevlji za v vodo . Ali je bilo to, tako kot pri plezanju na drevesa, nazadnje v otroštvu, ko si bos/a brezskrbno tekal/a po travniku?

Sam sem se s to idejo začel poigravati med študijem, ko mi je prijatelj Simon to omenil. On je velikokrat šel bos na trening, pa tudi po mestu. V drugem letu skupnega bivanja, sva se opogumila še Tadej in jaz in tako smo skupaj bosi hodili po Kopru in tudi trenirali. Ja…velikokrat smo podcenjevali vroč asfalt in potem tudi plačali davek

Ko sem prišel iz Kopra nazaj domov, sem nekako potisnil idejo o bosonogosti na stran. Potem pa sem naletel na knjigo Nare Petroviča – Človek, navodila za uporabo. Tam piše o bosonogosti in tudi sam prakticira to že več let. Odločil sem se, da počasi poskusim tudi sam.

Začelo se je s hojo okoli hiše in po bližnji okolici. Seveda nisem pretiraval. Vsak dan malce dlje. No potem sem šel prostovoljit na kmetijo Veles in tam se je stvar odprla!!!

Takoj, ko je postalo malce bolj toplo, sem samo redkokdaj pogledal svoje čevlje. In to se je nadaljevalo vse do sedaj. Lahko bi rekel, da sem bil zadnjih 5 mesecev 95% časa bos. Ko sem šel v Ljubljano sem bil bos. Pa tudi na Floating Castle festivalu. Pa na obisku doma. Pa na vlaku. Na troli. In tako dalje.

Največji izziv je bil, ko sem se odločil, da bom šel prvič bos po Ljubljani. Sedel sem na vlaku. Obut! Bilo pa je tako strašno vroče, da nisem zdržal in sem si enostavno sezul čevlje in jih navezal na nahrbtnik. Ko sem se bližal Ljubljani, pa sem si rekel: Jah, zakaj pa ne bi kar ostal bos?! Bilo je malce pomiselkov. Kako me bodo sedaj ljudje gledali. Pa kaj si bodo mislili. Pa ne vem kaj še vse. Potem pa sem rekel samo: Ah, boli me kurac. Gremo.

In tako sem izstopil iz vlaka.

Počutil sem se neverjetno svobodnega. In resno me ni motilo, ko so me ljudje čudno gledali. Po nekaj minutah se mi je zdelo, da sploh več ne opazijo, da sem bos. Bil sem vesel, da mi je to uspelo in takoj sem poklical mami in ji povedal kaj se dogaja. Iz slušalke sem samo zaslišal: Pa ti nisi normalen. No in tako se je stvar nadaljevala.

Do vrhunca pa je prišlo prejšnji vikend. Simon me je povabil na pohod na Storžič. In povabilo sem sprejel. Spakiral sem in s seboj sem vzel tudi gojzdarje. Ja v hribe pa valda ne smeš brez gojzdarjev. Imel sem obute krokse, saj je bilo mrzlo jutro. In ja, še vedno sem občutljiv na mraz, kar se tiče bosonogosti

Moj plan je bil, da začetek poti prehodim bos, potem ko se začnejo pa skale pa si obujem gojzdarje. Ampak bilo je mrzlo!!! No na koncu se odločim, da grem vseeno bos. Pričakoval sem lepo uhojeno gozdno stezico, brez kamenja. Bilo je ravno nasprotno. Zeblo me je in še polno kamenja je bilo. Že od začetka. Šli smo po najtežji poti (žrelo) in hitro se je začela strmina. In ugotovil sem, da mi zelo ustreza biti bos. Na skale sem lahko stopal izjemno natančno in čisto nič mi ni drselo. Zeblo pa me je še vedno. Dokler nismo prišli do vrha, ki je bil obsijan s soncem. Hitro sem se ogrel in bilo je fantastično. Počutil sem se kot nek pastir. Samo še ovce so manjkale

Ko smo se nagledali razgleda in najedli, smo se odpravili nazaj dol. Po drugi poti. Bilo je ogromno večjega kamenja in bosa hoja je postajala vedno bolj naporna. Ves čas sem moral vzdrževati fokus, kam stopam, da se ne poškodujem. Kar je v bistvu velik plus, saj sem na celi poti samo enkrat zdrsnil. No v bistvu je zdrsnil kamen, če smo natančni

Naslednji dan pa, kot sem pričakoval, zelo razbolena stopala. Tako, da sem bil cel teden obut . Ja prav si prebral/a. In tudi na splošno za letos, mislim da sem zaključil z bosonogostjo, saj še nisem navajen na mraz in trenutno mi tudi ne paše se spopadati s tem, tako da bo počakalo na naslednje leto. Ali pa ne. Kdo ve.

Če te je mogoče med branjem pritegnilo, da bi tudi sam poskusil/a kaj podobnega, bom delil nekaj prednosti in slabosti bose hoje.

Torej, prednosti: noga na zraku in ni ti vroče v čevljih, noge ti ne smrdijo, ves čas dobivaš refleksno masažo stopal , okrepijo in hkrati sprostijo se ti stopalne mišice, ki so v obutvi zanemarjene in se tudi zakrčijo, prišparaš denar pri nakupu obutve. Verjetno se še kaj najde, ampak tako na hitro iz glave.

In slabosti: izpostavljenost poškodbam (kamenje v hribih, trni, steklo – čeprav, ko se ti odebeli koža skoraj ni nevarnosti za slednje, če lepo sproščeno stopaš), zelo umazana stopala po hoji po mestu, in seveda pogledi mimoidočih, ki se sprašujejo, kaj za vraga je narobe s tabo

Tako, prišel sem do konca. Vabim te, da kakšen lep topel dan preživiš bos. Pa naj bo to okoli hiše ali pa mogoče na vikendu. Najboljše pa mislim, da se je bos sprehajati po gozdu. Pa še kakšno žival lahko vidiš, saj si praktično neslišen.

Se bereva!

Plezanje na drevesa

Torej…

Kako naj začnem?!

Kdaj si nazadnje splezal/a na drevo? In to brez namena nabiranja sadja. Zaradi čistega užitka. Ali pa zabave. Ali pa zaradi vadbe?!

Mogoče tvoj odgovor sega daleč v otroštvo, ko si spoznaval/a svoje sposobnosti in si na vsak način hotel/a plezati po vseh drevesih in še čem?

No jaz plezanje po drevesih prakticiram kar pogosto. Praktično skoraj vsak dan. Poleg vseh možnih dreves v gozdu imam na voljo en ogromen oreh kjer bi lahko preživel ure in ure. No pa naj razložim, kakšne vse pozitivne stvari vidim pri plezanju na drevesa.

Ena stvar je definitivno vadba za celotno telo. Medtem, ko se steguješ za vejo ali pa ko poskušaš stegniti nogo na vejo, ko povlečeš telo višje, ko se odrineš z nogami in še miljon drugih gibov, razgibavaš celotno telo. In tudi krepiš svoje mišice če to delaš pogosto. Če pa plezaš še dlje časa vedno bolj optimiziraš svoje gibanje in postajaš vedno bolj učinkovit/a.

Naslednja stvar je bolj iz psihološkega vidika. Pri plezanju na drevesa po navadi nisi varovan z vrvjo kot je to značilno za plezanje v dvorani ali pa v steni (razen na balvanih seveda). Tako da moraš verjeti vase in v svoje sposobnosti in nemoalokrat si primoran se soočiti s svojimi strahovi. Še posebej, ko osvajaš res visoko drevo. Več kot plezaš več se učiš o sebi in svojih sposobnostih. Naučiš se oceniti stopnjo nevarnosti in potem lahko postopoma predelaš strahove in napreduješ na vedno višja drevesa, kjer se počutiš vedno bolj udobno.

Še ena pomembna veščina(?), ki jo razvijaš, je predvidevanje. Ker nisi varovan in padec lahko pomeni hodo poškodbo ali celo smrt se hitro naučiš biti izjemno pozoren in predvidevati, kaj se zgodi če se zlomi neka veja ali pa odlomi lubje in kako boš odreagiral/a v takšnem primeru.

Potem je tukaj še kreativnost. Na kakšno večjo drevo resnično lahko splezaš na ogromno različnih načinov in ko postaja plezanje vedno bolj udobno se lahko igraš s tem, na kakšne vse načine ti uspe priti do vrha. In tudi obratno, navzdol. In če ti drevo omogoča lahko uporabljaš samo noge in pa eno roko. Ali pa celo samo noge (kar sicer ne priporočam neizkušenih drevesnim plezalcem :D). Mimogrede, veje lahko uporabiš tudi namesto ”štange” in se dvigaš kolikor ti srce poželi. Na voljo imaš tudi različne debeline, kar definitivno pripomore pri moči stiska v celotnem obsegu giba.

Vse to pa je na voljo za celih 0€. Ja, vem. Rad imam zastonj stvari. Ti ne?

In v gozdovih imaš na tisoče dreves in posledično na tisoče smeri. Ki se lahko v hipu spremenijo (beri: zlomljena veja). Lahko jih celo sam spremeniš in si narediš smer še težjo. In ves čas si na svešem zraku. In v tišini.

Na koncu pa bi izpostavil predvsem potrpežljivost. Ker se gre pri plezanju na drevesa včasih tudi za tvoje življenje (če malce pretiravam :P) si prisiljen v počasno in premišljeno gibanje. Kar pa je v današnjem svetu precejšenj izziv, saj se nam povsod mudi, vse bi radi takoj in enostavno se ne znamo več umiriti in si vzeti čas zase. No na drevesu si vzameš čas zase, saj drugače tvegaš padec. In ko si vzameš čas zase vedno bolj čutiš svoje telo, spremljaš svoje misli, opazuješ naravo (če plezaš v gozdu) in mogoče te preseneti tudi kakšna žival, ki pride preverit kaj se dogaja

Potrpežljivost pa sem izpostavil tudi zato, ker ko enkrat prideš na vrh drevesa, si šele na polovici poti. Za razliko od navadnega plezanja, kjer se na vrhu le še vržeš v varnost vrvi, te tukaj čaka še spust, ki je velikokrat celo težji kot sam vzpon (vsaj iz psihološkega vidika). Tako, da moraš res ohranjati pozornost na visokem nivoju, dokler nisi trdno na tleh.

No tako. Prišel sem do konca. Verjetno se najde še veliko stvari. Za nekatere tudi negativnih. Sam ne vidim slabih stvari, pač pa samo izzive, do katerih pa lahko pristopaš na premišljen in varen način. Pomembno je, da ne precenjuješ samega sebe in da počasi in postopoma napreduješ tako fizično, kot psihično. Če se boš kdaj odločil/a da poskusiš plezanje po drevesih je resnično pomembno, da si vzameš čas in še bolj pomembno, da si daš dovolj časa. Da se soočiš s kakšnim svojim strahom, včasih lahko traja tudi več mesecev. In če boš sam/a sebe dal/a pod nekakšen navidezen pritisk, to nikakor ne bo pomagalo.

In pa še nekaj. Uživaj med plezanjem!

Se bereva!

Psihološko ozadje naključnega udarca

 Se spomniš, ko si se kobacal/a v nekem nizkem prostoru pa si se potem ob dviganju nerodno udaril/a v glavo? Ali pa, ko hodiš brez copatov po stanovanju in brcneš v rob vrat ravno z mezinčkom? In po možnosti začneš preklinjati na ves glas? In da presneto boli?

Si kdaj občutil/a ob tem jezo? Ali si že kdaj pomislil/a, da takšen udarec vzameš čisto preveč osebno? Mogoče v smislu: Kako se je pa to zdaj meni zgodilo; saj meni se pa kaj takega res ne more zgoditi!

Ali je bolečina, ki kar vztraja in vztraja samo posledica udarca ali pa tudi odraža psihično stanje, ko se kar ne moreš in ne moreš ločiti od dogodka in ga spustiti, da gre svojo pot?

Mislim, da so tukaj odličen primer mali otročki, ko na primer padejo po tleh, nato pa samo vstanejo in se igrajo naprej. Kakor da se sploh ni nič zgodilo! Seveda se kasneje naučijo te padce tudi izkoriščati za pozornost ampak to je že druga zgodba. Res pa je tudi, da imajo bolj mehka in sproščena telesa kot (bi si upal trditi) velika večina ljudi.

Sam sebe sem že velikokrat zalotil, da sem postal čisto razdražen, ko sem se nerodno udaril v glavo. Na drugi strani pa, ko sem si res močno priščipnil prste pri cepljenju drv, je bolečina minila po eni minuti, saj sem odreagiral izjemno hladno in dogodek v trenutku izpustil iz svoje glave in delal naprej.

No pri takšnih momentih je tudi pomembno dihanje. Največkrat pri takšnih stresnih dogodkih čisto nezavedno prenehaš dihati – zadržiš dih – in telo je v krču. Tudi to prispeva k bolečini. Če pa ti potem, ko se na primer udariš, uspe pozornost usmeriti na dihanje, se stres in napetost hitro razpršita v nič. Več o dihanju in stresnih situacijah pa v naslednjih pripevkih.

Za konec te povabim, da se ob naslednjem nerodnem udarcu spomniš na tale zapis in se malce opazuješ, kaj se dogaja s tabo. Dihaš? Ne dihaš? Si jezen/jezna? Ali so prisotne kakšne druge misli/čustva?

Se bereva!